Župnija Dobrova

Veliko je  namreč med ljudmi nejasnosti, neznanja, problemov, nerešenih vprašanj in nemalokrat jeze (ko gre za »potrdilo o sposobnosti«) povezanih tudi z botri. Čeprav Cerkev vlogo in pomen botra jasno opredeljuje, je še veliko napačnih predstav, kdo sme biti boter, kdo je lahko boter, kaj se zahteva od botra in tako dalje. Da je boter mnogo več kot le tisti, ki na dan prejema zakramenta prinese bogato darilo, pa se praviloma še najmanj zavedajo botri sami. Določila o tem, kdo je lahko boter in kakšne naloge dobi s prevzemom častne in odgovorne službe, najdemo v zbirki cerkvenih predpisov, to je v Zakoniku cerkvenega prava (ZCP), ki velja za vesoljno katoliško Cerkev, v Katekizmu katoliške Cerkve in v Pastoralnih smernicah, ki so jih izdali oziroma potrdili slovenski škofje. Zato si oglejmo glavne točke o poslanstvu botrov in komu je dovoljeno sprejeti to službo.

 

Na starših je odgovornost, da se iskreno pogovorijo z svojim bodočim birmancem ali birmanko in pogledajo med sorodniki ali med prijatelji, kdo od njih njih bi bil  primeren in vreden boter ali botra, ki ima prejete vse potrebne cerkvene cerkvene zakramente, HODI REDNO OB NEDELJAH IN ZAPOVEDANIH PRAZNIKIH K SVETI MAŠI, hodi vsaj enkrat letno k sveti spovedi, je zgleden mož in oče (če je poročen), ne živi v nezakonskem ali izvenzakonskem razmerju z drugo osebo, je splošno zgleden kristjan in dober državljan. Vsakršen  odklon od teh splošnih določil je odstopanje od tega, da ima birmanec ali birmanka resnično vzornega človeka, ki mu je v duhovno oporo in mu kaže pot k Bogu. To je edini pravi namen botrstva.

 

Če je primerno izbran boter ali botra iz domače župnije birmanca ali birmanke, je to zadostno, če ga domači duhovnik že dobro pozna. Če pa ne, pa mora priti k duhovniku na krajši pogovor, da ga lahko prepozna kot vrednega botra. Če pa je boter iz tuje župnije, mora dobiti potrdilo o sposobnosti za botra pri župniku v župniji, v kateri stalno živi že vsaj nekaj časa.

 

Če je le mogoče, naj imata krščenec in birmanec botra
(ZCP, kan 872 in 892)
Iz samega besedila ZCP (kanon 879 in 892) bi mogli sklepati, da boter pri krstu in birmi ni nujno potreben in da moreta biti krščenec in birmanec v izjemnih primerih tudi brez njega. Pri tem je treba upoštevati dejstvo, da je ZCP napisan za vesoljno Cerkev in upošteva najrazličnejše navade, ki so se v njej oblikovale. Pri nas je ustaljena navada in je zelo zaželeno, da imata krščenec in birmanec botra, zato se navzočnost botra pri obeh zakramentih predpostavlja, posebej zaradi pomena te službe.
Zaradi notranje povezanosti zakramenta krsta in birme je primerno, da je birmanski boter isti, ki je to službo sprejel že pri krstu (kan. 893). Seveda pa botrova navzočnost niti pri krstu niti pri birmi ni potrebna za veljavno prejetje zakramenta in tudi ne absolutna, saj je rečeno: »če je le mogoče …«

Boter ali botra naj bo eden, lahko pa sta eden in ena
(ZCP, kan. 873)
Novi ZCP pravi, da ni nujno, da ima otrok samo enega botra, prav tako tudi ni obvezno, da je boter istega spola kot krščenec ali birmanec. Zdi se celo primerno, da prevzameta botrstvo zakonca, mož in žena, saj bosta tako pri svojih nalogah in dolžnostih lahko drug drugega podpirala, spodbujala, se dopolnjevala.

Kdo sme sprejeti službo botra?
(ZCP, kan. 874)

  • Krstni ali birmanski boter je lahko tisti, ki ga izbere krščenec oziroma birmanec sam, lahko pa ga izberejo njegovi starši ali njihovi namestniki. Prav je, da je krščencu ali birmancu blizu, torej naj bo, če je le mogoče, iz iste župnije.
  • Boter mora biti sposoben sprejeti botrstvo in biti pripravljen (voljan) opravljati to službo. Tisti, ki v bistvenih stvareh ne spolnjuje pogojev in nima namena storiti ničesar, da bi jih spolnjeval, ne more biti boter.
  • Kdor bo boter, mora dopolniti šestnajst let, razen če krajevni škof določi drugo starost.
  • Za botra se zahteva, da je katoličan, da je prejel birmo in bil pri obhajilu. Kdor torej ni prejel zakramentov uvajanja v krščanstvo, ne more sprejeti botrstva.
  • Boter mora živeti primerno veri in nalogi, ki jo bo sprejel, kar pomeni, da ne morejo biti botri tisti, ki živijo v zunajzakonski skupnosti in nimajo namena zakona urediti, ne tisti, ki živijo samo v civilnem zakonu.
  • Cerkveno pravo predvideva, da botru ni bila zakonito naložena ali razglašena nobena cerkvena kazen.
  • Boter ne more biti nekdo, ki je krščencu ali birmancu oče ali mati. Nekaj časa je bila pri nas praksa, da so bili birmancem botri starši, vendar novi ZCP to prakso odpravlja in jo naravnost odsvetuje. S tem se želi preprečiti odklon od starodavne prakse Cerkve, po kateri je bil boter pomočnik staršem pri vzgoji.
  • Krščeni, ki je član nekatoliške cerkvene skupnosti, je lahko hkrati s katoliškim botrom samo priča krsta, ne pa tudi boter. Ta prepoved ne velja za nekatoličane, ki pripadajo vzhodnim pravoslavnim Cerkvam – ti so lahko pri krstu pridruženi katoliškemu botru ne le kot priče, ampak kot pravi botri.
  • Kako se dokazuje »sposobnost« za botra?
    ZCP sicer določa, kdo sme biti boter, vendar ne pove, kako naj se sposobnost za botre dokazuje. Pri nas je splošno uvedena praksa, da morajo botri iz drugih župnij prinesti potrdilo o sposobnosti za službo botra. Nove sinodalne smernice, ki so jih potrdili slovenski škofje, pa predvidevajo – in v mnogih župnijah to že izvajajo! –, da botri napišejo izjavo, da spolnjujejo pogoje in da so pripravljeni opravljati odgovorno nalogo botrstva; njihovo izjavo potrdi župnik tiste župnije. Z lastnoročnim podpisom torej boter prevzame odgovornost nase, in ni duhovnik tisti, ki odgovarja za to, ali boter izpolnjuje pogoje. Seveda pa mora duhovnik botru pogoje za botrstvo jasno predstaviti.

Kaj storiti, če pri sorodnikih in prijateljih ne najdemo primernega botra?

Preprosta rešitev: k birmovanju privedejo otroka njegovi starši, ki ne morejo biti botri, a so otroku prva duhovna opora, ker so ga vzgajali v veri. Problem je tako rešen.