Župnija Dobrova

Predstavitev župnije


Legenda postavlja začetek Božje poti k »Mariji v Leščevju« na Dobrovi v drugo polovico 9. stoletja, ko naj bi pastir več dni zapored našel svojo čredo klečečo pred Marijino podobo v leskovem grmu (od tod ime Marija v Leščevju). Verniki naj bi na tem mestu nato zgradili kapelico in pozneje zaradi povečevanja števila romarjev cerkev. Z danes znanimi zgodovinskimi viri tega izročila ni mogoče niti potrditi niti zavreči. O slavi starodavne Marijine Božje poti na Dobrovi so obširneje pisali Janez Veikard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske leta 1689 (2. del, 8. knjiga), ljubljanski kronist, pravnik in zgodovinar Janez Gregor Dolničar v svoji latinsko pisani knjižici Marianalae Carnioliae leta 1691 (rokopis v Semeniški knjižnici) in dobrovski župnik Jernej Zupanc v latinsko pisani knjižici Puteus Aquarum viventium leta 1756 (rokopis v Nadškofijskem arhivu Ljubljana).

Dobrova je bila najprej podružnica pražupnije Šentvid nad Ljubljano, ki je bila ob ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461/62 izločena iz oglejskega patriarhata in dodeljena v upravo ljubljanskega stolnega kapitlja. Zaradi prevelike oddaljenosti Dobrove od župnijskega središča in zaradi boljše oskrbe vedno večjega števila romarjev, je bil leta 1717 na Dobrovi ustanovljen župnijski vikariat in leta 1784 samostojna župnija. V vikariat so bile vključene podružnice Gabrje, Hruševo in Brezje, leta 1784 pa tudi Podsmreka.

Župnijska cerkev: Sedanjo cerkev so zgradili v letih od 1711 do 1716, njeno notranjo opremo pa so kasneje večkrat spreminjali in dopolnjevali. Arhitekt cerkve ni znan, umetnostni zgodovinar dr. Blaž Resman na podlagi arhitekture domneva, da je bil to ali lombardski umetnik Francesco Ferrata ali Francesco Bombassi, ki je bil pred tem vodilni kamnosek pri gradnji ljubljanske stolnice. Gradbena dela je vodil zidarski mojster in gradbeni podjetnik Gregor Maček iz Ljubljane. Po svoji zunanji obliki je dobrovska cerkev podobna cerkvama v Preserju pri Ljubljani in na Šmarni gori. Cerkev je leta 1747 slovesno posvetil ljubljanski škof Ernest Amadej grof Attems. Nanjo spominja marmorna plošča, pritrjena na slavoločni steni pod križem. Cerkev in njena notranja oprema sta bili zunaj in znotraj pod vodstvom župnika Alojzija Goloba temeljito prenovljeni v letih od 2009 do 2011.

 

Zunanjost cerkve

Cerkev sestavljata dve centralni geometrijski telesi, ladja je pravilnega osmerokotnega tlorisa, prezbiterij pa je v tlorisu kvadrat s porezanimi vogali. Oba dela stavbe pokrivata dežnikasti kupoli, vrh osmerostrane ladijske kupole stoji še slikovita svetlobnica. Pred glavnih vhodom v cerkev se dviga zvonik. Današnjo podobo mu je dal stavbni mojster Matija Perski leta 1775. V njem so štirje zvonovi, poleg starega iz leta 1819 (težak 843 kg) še trije novi iz leta 2010 (težki 1833 kg, 757 kg in 522 kg). Na zunanji steni prezbiterija je med kapiteli iz stare gotske cerkve z nadstreškom vzidan ostanek nekdanjega Marijinega studenca: kamnita školjka, nad njo ovalna kamnita plošča z napisom Maria fons gratiarum – Marija vir milosti. Levo od kamnite plošče je vzidan sklepnik iz stare gotske cerkve, ki prikazuje Marijo z Jezusom v naročju, desno od nje pa sv. Uršulo. Pod njo je leskov grm, pred katerim naj bi po legendi pastirček našel čredo, ki je klečala pred Marijino podobo. Strokovnjaki ocenjujejo, da je koreninski del leske star več kot 600 let. Na zunanji steni ladje desno od zvonika je sončna ura. Fresko je na mestu poškodovane naslikal slikar Rado Zoubek leta 2003 in prikazuje sedečo Marijo z Jezusom v naročju, ki z dvignjeno roko blagoslavlja. Kazalec sončne ure je pozlačeno kovinsko žezlo, ki ga drži naslikana Marija v svoji levici. Na zunanji steni zakristije sta vzidana sklepnika, desno z upodobitvijo vzidani štirje obočni sklepniki stare gotske cerkve z upodobitvami Marije Magdalene in desno neznanega svetnika.

 

Notranjost cerkve

Veliki ali glavni oltar je v preteklosti večkrat spreminjal svojo podobo. Današnji ohranja spodnji kamniti del prvotnega oltarja, delo kamnoseka Luka Misleja iz leta 1726. Na oltarni menzi stoji pozlačen tabernakelj, ob njem sta kipa sv. Donata (desno) in sv. Florijana (levo). Sedanji leseni del oltarja je leta 1853 izdelal šentviški kipar Matevž Tomc. V osrednji niši je kip Marije z Jezusom, delo kiparja Ignacija Arrarja iz leta 1800. Sliko Marijinega vnebovzetja, s katero občasno zakrijejo Marijin tron v glavnem oltarju, je Glavni oltar Marije Vnebovzete leta 1860 naslikal idrijski podobar Jurij Tavčar. Oltar krasijo štirje veliki kipi cerkvenih očetov, delo kiparja Henrika Löhra iz leta 1728: na oltarju desno od Marijinega trona sv. Atanazij in na obhodnem loku ob oltarju sv. Ambrož; na oltarju levo od Marijinega trona sv. Janez Krizostom in na obhodnem loku ob oltarju sv. Avguštin. Nad kipom Matere Božje je v vrhnjem delu oltarja upodobljena Sveta Trojica. V prezbiteriju sta dve barvni okni, desno od oltarja predstavlja Srce Jezusovo in levo Srce Marijino, delo akademskega slikarja Tomaža Perka in vitražeja Stojana Višnarja (2012). Na levi strani v prezbiteriju visi slika »Noli me tangere« – ne dotikaj se me (Jezus se prikaže Mariji Magdaleni v vrtu), delo Janeza Potočnika (1828).

 

Stranski oltarji v ladji cerkve

V ladji desno od glavnega oltarja je prvi oltar iz leta 1716 posvečen sv. Štefanu in sv. Lenartu. Sedanjo sliko svetnikov naj bi leta 1827 izdelal slikar Gašpar Götzl. Na oltarju sta kipa, sv. Boštjan (levo) in desno sv. Rok (desno), delo neznanega kiparja.

Drugi oltar na isti strani je posvečen mučenkam sv. Apoloniji, sv. Barbari, sv. Luciji in sv. Agati. Oltarna slika je delo Janeza Potočnika (1828). Poleg nje sta kipa sv. Janeza Nepomuka (levo) in sv. Frančiška Ksaverja (desno), delo podobarja Janeza Ambrožiča (1829). Tabernakelj je delo Albina Slivarja.

    

V ladji levo od glavnega oltarja je v prvi vrsti oltar sv. Jožefa. Sliko zanj je leta 1827 naslikal Gašper Götzl. Levo od oltarne slike je kip starozaveznega duhovnika Zaharije in desno prerokinje Ane.

Na mestu nekdanjega oltarja sv. Marije Magdalene na levi strani ladje so leta 1890 uredili Lurško votlino. Kip zanjo so istega leta kupili v Münchnu. Oltar je tega leta posvetil ljubljanski škof Jakob Missia, na kar spominja spominska plošča ob oltarju.

  

Pod korom levo od vhoda pri vstopu v cerkev visi slika Srca Jezusovega, delo slikarke Mare Sajovic. Poleg nje je krstilnica, delo Ludvika Bombasija iz leta 1723, z upodobitvama Janeza Krstnika in Jezusovega krsta v reki Jordan.

Sedanja prižnica je iz leta 1725. Mizar je neznan, poslikal in pozlatil jo je mojster Peter Plat iz Ljubljane. Prižnica je kakovostno poznobaročno delo. Streho krasijo sedeče personifikacije teoloških kreposti vere, upanja in ljubezni, reliefi na ograji pa prikazujejo prizore iz Marijinega življenja: Marijino rojstvo, Oznanjenje in Vnebovzetje neznanega kiparja (morda Jerneja Sterleta).

    

    

Nasproti prižnice visi na slavoločni steni razpelo, ki ga je leta 1673 za takratno dobrovsko cerkev kupil šentviški kaplan Jurij Lazar Krivic. Pod križem je vzidana spominska plošča, da je cerkev 25. julija 1789 posvetil ljubljanski škof Ernest Amadej grof Attems. Križev pot je delo Leopolda Layerja iz leta 1823. Svetilke, ki visijo nad kapelami stranskih oltarjev, je po načrtih arhitekta Jožefa Plečnika leta 1954 in 1957 izdelal domačin Ivan Dolinar.

  

 

Poslikava cerkve

Obok prezbiterija je leta 1876 na novo poslikal Matija Bradaško. Nad oltarjem je naslikal Brezmadežno z dvema angeloma, v trapeznih poljih si sledijo prizori iz Marijinega življenja: Marijino darovanje v templju (desno od Brezmadežne), oznanjenje (nad slavolokom) in obiskovanje (levo od Brezmadežne). V ožjih vmesnih poljih so naslikani angeli muzikantje. V luneti na vrhu kupole je Marijin monogram in pod njim štirje pojoči angeli. Bradaško je poslikal tudi »nadstropje« prezbiterija in v naslikanih nišah upodobil: levo od glavnega oltarja stoječo Marijo z Jezusom, ki blagoslavlja; ob oknu sv. Jožefa in sv. Janeza Krstnika; desno Jezusa Dobrega pastirja ob oknu pa kralja Davida in Mojzesa.

Kupola v ladji: prvotno poslikavo ljubljanskega freskarja Janeza Mihaela Rainwalda je leta 1896 prenovil Alojz Šubic in obočna polja dopolnil z lahkotno vegetabilno ornamentiko. Nad slavolokom sta apostola Peter in Pavel, nato pa si v smeri urinega kazalca sledijo apostoli: Janez Evangelist, Jakob Starejši, Tomaž, Matej, Jernej, Filip, Jakob mlajši in Andrej. Obok svetlobnice je leta 1879 poslikal Matija Bradaško s prizorom Marijinega kronanja. Njegove freske je leta 1910 očistil Simon Ogrin. Celotno cerkev sta restavrirala Silva in Rudi Polner iz Maribora.

Na koru so orgle mojstra Ivana Milavca z 19 registri iz leta 1913, ki so bile pri prenovi cerkve v celoti obnovljene.

V delu obzidja, ki obdaja pokopališče, so vidne »spovedne niše«, v katerih so v preteklosti ob večjih romarskih shodih spovedovali romarje.

Znamenitost cerkve je tudi čudovita izrezljana baročna zakristijska omara, delo polhograjskega mizarja Antona Facio iz leta 1742. Kapela na pokopališču je bila zgrajena leta 1744, tu so maševali ob večjih romarskih shodih. V njej visita sliki Marijinega rojstva in Marijinega vnebovzetja, delo slikarja Antona Cebeja iz leta 1764.

Ob robu novega župnišča (2006) je spomenik torontskemu nadškofu kardinalu dr. Alojziju Mateju Ambrožiču, rojaku z Dobrove (rojen 27. januarja 1930 v vasi Gabrje, umrl 26. avgusta 2011 v Torontu). Kip, delo kiparja Mirsada Begića, sta darovala župnik Alojz Golob in dr. Irena Grecs. Slovesno so ga odkrili 8. junija 2014

 

 

Podsmreka

Brezje

Hruševo

Gabrje

 

 Župnijska cerkev in Alojzijev dom - župnišče

 

Besedilo: dr. France M. Dolinar
Fotografije: Marjan Smerke in Alojzij Golob