Sv. Karel Boromejski (1538-1584), škof v Milanu, je svojim vernikom v posebnem pismu takole razložil pomen adventa: »Adventni čas je vreden, da ga spoštljivo obhajamo. Sveti Duh nam govori, da je to  dragocen čas, saj so to dnevi odrešenja, sprave in spreobrnjenja. Po Gospodovem prihodu so z nedopovedljivo ljubeznijo dolgo koprneli in vzdihovali stari očaki in preroki. Pravični Simeon je končno  s prekipevajočim veseljem ugledal Gospoda. Cerkev je advent vedno kar najslovesneje obhajala. Tudi mi bi morali večnega Očeta neprestano obsipati z iskreno častjo in hvaležnostjo zaradi skrivnostnega usmiljenja, ki nam ga je izkazal. Ob polnosti časov je namreč iz čiste ljubezni do nas grešnikov poslal edinorojenega Sina, da bi nas rešil oblasti peklenskega trinoga in nas povabil v nebesa, uvedel v nadzemeljsko svetišče, nam zaupal resnico, nas naučil poštenja, posejal v nas seme kreposti, nam odprl zaklade milosti ter nas končno sprejel za svoje otroke in dediče večnega življenja.

      Ko torej Cerkev vsako leto časti Kristusov skrivnosti prihod, nas opozarja, naj se vedno spominjamo ljubezni, ki nam jo je izkazal. Daje nam vedeti, da Kristusov prihod ni koristil le tistim, ki so živeli v njegovem času, ampak imamo pri njegovem zasluženju delež vsi, ki v duhu vere zakramentalno  obhajamo milostno delo, s katerim nam je zaslužil, da lahko svoje življenje uskladimo z njegovim zgledom in se držimo Njegove volje.

      Cerkev želi, da bi doumeli, kaj za nas pomeni prvi Kristusov telesni prihod na svet. Če hočemo premagati ovire, je Zveličar vedno pripravljen spet priti k nam, da bi v nas  skrivnostno prebival s svojimi bogatimi darovi.           

      Cerkev je najboljša mati in zelo skrbi za naše zveličanje. Zato nas v tem času uči pesmi, hvalnice in ubira strune našega srca za vse mogoče skladbe Svetega Duha, da bi s kar najglobljo hvaležnostjo prejeli nebeški dar, se z njim obogatili ter se s prav tako vnemo pripravljali na Kristusov duhovni prihod, kakor če bi zares hotel priti še enkrat na svet.«