John Pridemore se je rodil 1964 v Londonu. Kot otroka ga je zaznamovala ločitev staršev. V najstniških letih je zašel na kriva pota kriminala, drog, alkohola in razuzdanega življenja in se večkrat za krajše obdobje znašel v zaporu. Po nekaj burnih letih  je le našel zaposlitev – postal je varnostnik v priljubljeni pivnici v Londonu. Pri opravljanju redarske službe mu je prav prišlo to, da je bil telesno velik in obenem zelo močan. Poleti leta 1991 se je pri vzpostavljanju reda zapletel v fizični obračun z gostom pivnice: tako močno je opitega moža udaril, da je ta obležal negiben pred njim. Johna je policija aretirala zaradi poskusa umora. Bil je ves iz sebe. Spraševati se je začel o smislu življenja. Prijatelj ga je tolažil: »Ne smeš pustiti, da ti preteklost kroji življenje… Preteklost prepusti Bogu.«

            V svoji knjigi z naslovom Izpoved londonskega gangsterja (založba Družina, 2012), v poglavju Na kolenih, podrobno opiše, kaj se mu je ob tem razmišljanju zgodilo: »Sam sem bil doma in sem se zalotil, da premišljujem o tem, da sem popolnoma zavozil življenje. Bil sem neizmerno potrt in prazen. Ura je bila devet zvečer. Tedaj sem zaslišal nekaj, kar lahko opišem samo kot glas. Našteval mi je najhujše stvari, ki sem jih zagrešil. Gotovo je televizija, sem si mislil, in zamenjal kanal. Glas ni utihnil. Ugasnil sem televizijo. »Kaj se dogaja z mano? Se mi je zmešalo?« Nato je v meni nekaj preskočilo: to je bil glas, ki smo ga vsi že slišali, včasih po dobrih dejanjih, včasih pa po slabih. To je bil Božji glas, moja vest. Vzelo mi je sapo. Zdelo se mi je, da umiram, in zgrabil me je neverjeten strah. V peklu bom pristal, sem si mislil. Padel sem na kolena in v oči so mi privrele solze. »Daj mi še eno možnost!« sem vzkliknil. Nenadoma se mi je zazdelo, da na ramenih čutim roke in da se dvigam. Preplavila me je nepopisna toplina, strah pa se je v hipu razblinil. V tistem trenutku sem vedel – zares sem vedel, ne samo veroval -, da Bog zares obstaja. Preplavilo me je hrepenenje, da bi odšel iz stanovanja in nekomu povedal o tem neverjetnem doživetju. Ko sem zaprl vrata za seboj, sem pogledal na uro in presenečen ugotovil, da je zdaj že ena ura zjutraj. Neverjetno, štiri ure so minile. Potem sem storil nekaj, kar nisem še nikoli prej: molil sem. »Bog, do zdaj sem samo jemal od tebe, zdaj pa bi rad začel dajati.« To, kar me je preplavilo, lahko opišem samo kot čudovit občutek ljubezni. Tako krasno še nikoli nisem bil zadet, sem si mislil. Ni moglo trajati več kot minuto. Potem sem se prvič v življenju zavedal, da me ima Bog rad…«

            John je zares spremenil svoje življenje. Začel je potovati po Angliji, Evropi (septembra 2012 bil je gost mladih v Stični) in Ameriki. Mlade spodbuja k odgovornemu življenju in k zaupanju v Boga in njegovo usmiljenje.